In potem bom spet 598643908 let analizirala, mrcvarla, razčlenjevala in ne vem kaj še vse. Ja to sem jaz. Moji možgani so kot tovarna, nekega ful pomembnega izdelka. Non stop se nekaj premika, nekdo leta sem in tja, nekdo nekaj pozabi, pride do kratkega stika – ampak jaz imam generator in za minuto spet premlevam jovo na novo. Pravzaprav mi s čustvi nikoli ni šlo preveč dobro. Ne znam jaz izražat teh stvari. Se mi zdi, da je to vse že tak mehiško limonadasto in kičasto, da pristnost sploh ne pride do izraza. Ne vem kak naj na lep način povem bistvo, vsega tega ki je enostavno – Jaz bi te … … Ja in to tak, da bi v celem Mariboru pa še v celi njegovi okolici zmanjkalo elektrike. Daješ mi tisti občutek, ki ga.. hm, kak bi se izrazla. Ste kdaj zgrešili zadnjo stopnico (mini heart attack)? Ali pa zaklenili ključe v avto, potem pa jih gledaš ko tisti pes svojo kost na drugi strani ograje? Pa ne veš ali si res tak smotan, ali si to zares storil? No, to vse zdaj povežite z ono zgrešeno stopnico in potem dobiš približen občutek, ki ga imam jaz poleg”gospoda Pravega”. Zmedeno, rahlo panično in kajsedogaja z menoj občutenjem.

Najhuje je, da sem jaz te ključe že 100x zaklenila v avto in da imam od te zgrešene stopnice že “plavo” rit. Potem se pa jaz lepo “lagano sportski” sprehajam po Europarku in ga srečam. Ne vem ali bi si dala vrečko na glavo, ali se delala, da telefoniram…? Pa sej ne bi pomagalo. Sva prijatelja. Potem bi počakal, me vprašal kako sem, še kje (Bog ne daj) povabil na pijačo. Jaz pa v tistem svojem ropotu tovarne tam zgoraj, ne bom prav nič slišala in bom v stanju  – zakaj sem “glih” danes oblekla trenerko, zakaj mam rahlo skuštrane laske, zakaj, zakaj, zakaj…  Potem se bom spet počutla, kot jokajoča, srce parajoča pevka balad na svoj najbolj zmeden dan.

Ampak jaz sem COOL. Stara blondi, malo drugačna punca, ki ljubi nogomet in pivo. Pa kaj potem, če sem rahlo neuravnovešena in .. ne poznam izraza za ljudi, ki ne znajo z ljubeznijo nasploh. V glavnem, ne bit kot jaz in povejte kaj čutite.

Znani pevec bi rekel.. Kdo sem jaz da ti sodim? Nihče…Bežna avantura, neumna “deklica” z velikimi očmi, ki so te gledale drugače, kot druge. Vsako tvojo besedo sem razumela lepše. Za mene si bil nekaj več. Toda ti ne živiš na tak način. Ne želiš, da mi nekaj pomeniš. Tebi so pomembne druge. Kot domine padajo in ti jih kot številke zbiraš v škatlici.

In sploh ne veš kako boli – ja, boli… Boli ponos, ki me tišči v prsih. Jemlje mi sapo. Zaklela sem se, da več ne bom jokala zaradi tebe! In ne bom. Lahko boli še bolj. Naj mi jemlje razum. Vem da sem hladna, morda celo ledena. Kažem nasmešek, tudi ko me zabiješ z besedami ostrimi, kot harpuna. Moj Bog je bilo res vse zaman? Ko bi le počakal, me objel, pokazal malo nežnosti. To si zaslužim. Mar res nimaš srca? Mar ne vidiš, da me ubijaš? Saj nisi nor… Poglej me! Nisem samo telo ali objekt. Nekdo je v njem .

S prvim pogledom si mi pognal kri po žilah. Prepozno sem spoznala, da ti nisem pomembna. Pač nisi hotel mojih rok, besed ljubezni.. Želel si samo okusiti moje poljube, vrelo telo in strast, ki naju je v nekem pogledu združila. Nag, lep, popoln. Jutro je dišalo po svežini. Po novem vetru, neizpeti ljubezni. Dotaknil si se mojega lica in mi namenil pogled s katerim si mi povedal vse. Aroganca, ki jo nosiš v sebi me še bolj privlači in še vedno vem na katero karto igraš. Ne vem zakaj si potem pustim, da me zmedeš? In če misliš da me bo tvoj “attitude” oviral v življenju se prekleto motiš. Lahko se prepuščam toku življenja, opazujem let ptic, okušam nove okuse ter barve. Lahko duhovno rastem, postanem drugačna. Lahko se smejem in živim življenje. Toda ne drzni si potem priti nazaj in želeti izgubljeno. Mogoče si to globoko v sebi želim – popustila pa ne bom. “Ko jebe” tvoje igrice in spletke. Ne bom jim več nasedala. Niti tebi   Igraj se z drugimi.

In ko pogledam na vso stvar z drugega zornega kota… Je prišlo pa je tudi odšlo. Kozarec je počil, črepinje sem pometla in odvrgla v smeti. End of story.

Beri naprej »

Voda tiho teče po svoji poti. Utira si pot med kamenči in peskom. Tu in tam se pod gladino da videti kakšno ribo, ki radovedno raziskuje svoje okolje. Vonj je prijeten. Tisti, ki ti da neko samozadovoljstvo. Vdihnem in pljuča napolnim s tem opojnim vonjem. Nekako se v takih trenutkih spomnim na osebo, ki jo težko karakteriziram. Pri vseh ljudeh hitro ugotovim, kaj imajo v mislih, kakšni so in podobno. Pri njem ne. Včasih je ognjevit, drugič kot kocka ledu. Včasih se ga bojim. Do drugih je prijazen, nasmejan. Nekako ima okoli sebe neko auro, ki me navdušuje. Gledam ga s spoštovanjem, čeprav mu tega ne kažem. Ne njemu, ne komu drugemu.

Govorim mu nazaj. Uživam, ko je jezen. Sploh, če je to zaradi mene. Sem kot otrok, ki dobi veselje kadar stori nekaj narobe in je potem v središču pozornosti. Navdušena sem, ponosna – celo posmehljiva, a tudi previdna, morda boječa. Opazujem njegov odziv. Vdihne zrak in ga prhne skozi nos. Stisne ustnice. Iz oči mu sije jeza – morda presenečenje? Jaz temu pravim ranjen ponos. Bog, kako je lep s tem izrazom na obrazu. Morda sem hudobna, toda ne morem si pomagati. S tem me še bolj “podžge”. Kar skočila bi nanj in mu pritisnila boleč, strasten poljub. Kotičke ustnic počasi razleze v nasmešek. Vem, še vedno je moj.

V čem je skrivnost tega odnosa, ki ga imam do tebe? Ob enem si te želim. Ko pa prideš pa sem hladna. Nekako flegmatična. Seveda me ta občutek hitro mine. Toda razdalja, ki jo gojim do tebe – ostaja. Tanka, toda občudojoča. Potem se začenjajo najine igrice, ki jih nočem ali ne morem izlivati s tako odkritostjo, kot ostale stvari. Rada te opazujem. Všeč mi je kako se smejiš. Kako obračaš vsa moja načela in prepičanja pa morale, seveda. Kar jezna sem, da zmoreš vse to.

Pa vendar te ni.. Ko ponoči ležim v postelji in pustim srcu svoje misli – te želim. Izginejo vsa druga slaba občutja in na površje priplavaš ti. Kot voda, ki jo tako rada opazujem. Spretno prepljavljaš moje srce, rušiš ponos in na plan prikličeš pristna, čista in gola čustva.

So trenutki, ko se človek mora posvetiti sam sebi. Odpreti okno. V prostor spustiti svež zrak in pustiti da napolni vsako špranjico.

Vležem se na posteljo. Na stenah se rišejo sence, ki jih oblikuje plamen dišečih svečk. Sem perfekcionistka in vonj mi pomeni neko domačnost. Nek predmet, ki s svojo lastnostjo asocira na določene osebe, trenutke, dejanja. Vsaka sapica, ki mi zadiši, mi zbuja spomine. Tako me vonj deodoranta, ki sem ga izbrala danes spominja nate. Oplazil me je rahel veterc, ki je zapihal izza rahlo odprtega okna. To mi še bolj približa tvojo podobo. Za trenutek dobim občutek, da ležiš poleg mene. Pritisnem na gumbek in znana melodija me odzemlji od vsakdana.

Spet okušam. Okušam tebe. Brbončice mi prepravlja tisti znan okus in v nosu me ščemi tisti parfem, ki mi odklopi možgane. Zgubljam se tvojih očeh. Mar mi je, če je prav ali ne. Uživam. Lebdim. Plavam v neki ekstazi. Tvoji dotiki sprožajo kratek stik in vsakič jim podležem. Rahla bolečina mi po žilah požene še več adrenalina. Pretirana sproščenost, ki jo občutim, me navdihuje. Vonji vanilije, granatne jabolke in sveže posteljnine se izgubljajo v prosotru. Vonjam in okušam lahko le tebe. Izgubljam se v neskončni nasladi iz katere me postopoma prebuja zvok telefona.

Nisem se hotela prebuditi. Iskala sem sanje, ki so bile še pred sekundo tukaj. Zvonenje pa je bilo vse glasnejše.. vonj deodoranta postaja močnejši in resničnost je kar naenkrat presiva za moje misli.

Vem kako je.

Odpiram oči. Počasi, težko.. ampak odpiram jih. Vidim resnico. Ni mi lahko. Zadržujem sapo, srce mi bije počasneje, solze se nabirajo. Hočem te zagrabiti. Te stiskati. Hočem te čutiti na sebi. Želim, da me držiš v svojem objemu – zavedno.

Rada bi vedela zakaj so vse zgodbe namenjene tebi? Zakaj vsi občutki pripadajo tebi? Dobri, slabi, strastni, hladni.

Naveličana sem biti ta boj. Ne zmorem več. Ne morem se več delati samozavestno. Tako težko držim ponosen pogled.

Rada bi bila spet brezskrbna. Nasmejana. Rada bi uživala v soncu, odprla vrata novim stvarem. Nekako morem dalje. Če nama je usojeno, se bova srečala nekje drugje, ob primernejšem času. Jaz pa moram dalje. Se odpraviti na nova “potovanja”, vrata nastežaj odpreti za pustolovščine, želje in stvari, ki jih do sedaj nisem morala ali upala storiti.

Vse življenje imam pred seboj. Ne bom več sedela doma in razmišljala. Ne moreš mi vzeti ponosa, moči in vsega kar imam. Čeprav me zmedeš, maješ mi tla pod nogami in kradeš spanec. Ne moreš spremeniti tega kar sem. Vedno se bom borila zase in za svojo srečo. Če bo sreča prišla, če več ne bom rinila z glavo skozi zid in si pred oči postavljala filtra, s katerim olepšujem resnico – vredu. Pa tega ne bom več počela.

Že davno sem se naučila prepustiti toku. Tudi tokrat bom storila enako. Odprla okno in se nasmehnila novim barvam, ki mi jih prinaša naše mesto.